Čistoča, urejenost ter peklenska vročina s pribitkov visoke vlažnosti so besede s katerimi bi nahitro opisal omansko prestolnico.

Čudovita omanska arhitektura, prijazna beseda domačinov ter bogastvo olja in plina, ki ga že štiri desetletja skrbno nadzoruje sultan Qaboos bin Said Al Said odpirajo vrata Omana v svet turizma.

Tisti, ki ljubite Paris, Rim, Istambul in ostale romantične destinacije boste zagotovo uživali v romantičnem mestu Muscat-u ... le obisk načrtujte v zimskih mesecih, ko so tukaj "normalne" temperature.

Nastanil sem se pri Gart-u iz Indije, ki je Oman vzljubil v nekaj mesecih in denarce služi kot organizator prireditev.

V UAE, natančneje v Dubaju so za nepozabno doživetje poskrbeli policisti, ko so me že prvi dan aretirali zaradi fotografiranja ene od zgradb državnih institucij, ki je bila zame "le" popolna arabska arhitektura :)

Streho nad glavo mi je ponudila slovenka Urška, ki je v Dubaju študirala in tu sedaj tudi nadaljuje svojo kariero.
Upam, da sem se ji za uslugo oddolžil s kuhanjem!?!

Svoje so odslužile sprednje vilice oz. amortizer, ki sem ga skupaj z verigo, zobniki in ležaji zamenjal v Wolf Bike centru... hvala fantom za hitro uslugo!

UAE pa nikakor ne slovijo po "kolesarjem" prijaznih cestah.
Med načrtovanjem cestne infrastrukture niti pomislili niso na kolesarje, saj se tam razen zelo revnih indijcev NIHČE ne vozi s kolesom.
Ker pa s kolesom ni mogoce kolesariti preko mehkih peščenih sipin, sem se pridružil prijateljem iz couchsurfing.com, ki so organizirali pravi puščavski safari s terenskimi vozili in BBQ pod zvezdami. Užitek na kvadrat!

Na arabskem polotoku je sezona lubenic in dateljnov, ki sem jih pridno "rabutal" ob dolgočasnih in vročih cestah. Kampiranje na čudovitih peščenih plažah ne pride v poštev saj se temperature spustijo le do 33 stopinj sredi noči in je spanje brez AC prava savna.

Na jemenski ambasadi sem zaprosil za vizo, a bom na odgovor moral počakati še nekaj dni zaradi zaostrene situacije v Jemnu. Do takrat pa bom kolesaril med gorovjem in oazami severno od prestolnice.

video: http://www.youtube.com/watch?v=XwuZ5Qm4-pQ&feature=related

Mesec dni je minil od kar se za/ob in pred mano vozijo vojska, policija in varnostne sluzne in trenutek, ko mi je policist dejal "srecno in nasvidenje" pri uvozu v najvecje pristanisko mesto irana, se mi je obcutek svobode povrnil!
Nikoli nisem maral biti omejen s predsodki drugih, ukazih vojske ali policije, kot so "to je ukaz" in podobnimi zakonskimi bedarijami, ki so zlasti v iranu zelo striktna.
Danijel in njegova druzina so mi pomagali k ponovni sprostitvi ter regeneraciji z okusno iransko kulinariko in poskrbeli tudi za bozjo kapljico iz grozdnih jagod in grenak hmelski zvarek, ki je v iranu sicer strogo prepovedan.
Pakistanko provinco Balucestan sem zapusti po rekordni etapi 293 km in prespal v sobi za oficirje obmejnega mesta Taftan. Naslednji dan pa sem se v iranu moral sprijazniti z dejstvom, da so varnostni ukrepi zaradi ugrabitev tujcev na ozemlju juznega dela drzave se strozji, kot sem jih bil delezen v pakistanu.
V mestu zahedan me je gostil Masoud z druzino iz CS, ki me je po dolgem prepricevanju in zaslisevanju lokane policije uspel izvleci izpod rok policistov. Vsak dan pa so ga poklicali iz iranske razlicice "FBI" z vprasanji, kaj pocnem in podobno.
Policijsko spremstvo, kontrola dokumentov na vsakih 20 km, 24urno varovanje, spremstvo celo med obiskom restavracije oz. interneta, veter in temperature okoli 45 stopinj so me psihicno ubijali. Veckrat sem policistom zbezal skozi mesto ali park oz. okno motela, da sem si priboril vsaj urico ali dve svobode za caj in pogovor s prijaznimi domacini dokler me niso zopet nasli.
Varovanje tujcev na jugu iran ni le zaradi velikega tveganja ugrabitve bla, bla, bla... ampak zaradi dejstva,da je vsak tujec/turist tudi "spy".
Toliko gostoljubja, otkritosti in prijaznosti, kot sem je bil delezen v pakistanu in iranu nisem obcutil se nikjer na svetu (razen nove zelandije).
Srcno upam, da se bo ameriska agonija nad narodi, ki so jih sam usposobili, oborozili in okronali za te teroriste kmalu koncala in jim povrnila ugled in spostovanje kot si ga zasluzijo!
Najdrazja viza kar sem jih kdaj pridobil (200usd) je v potnem listu, karta za trajekt v zepu in le se preckanje perzijskega zaliva preden bom ugledal najvisjo stavbo sveta.
Welcome to United Arab Emirates!

Pesceni vihar in veter v prsa, sedem ur tiscanaja po unicenih cestah zahodne province pakistana je naposled pred mano prasno in vroce mestece Dalbandin. Mestece, kjer na ulicah, trgovinah in restavracijah nisem opazil niti ene same zenske. Na vprasanje zakaj, je sledil pricakovan odgovor: zenska mora biti v hisi!!!
Majhen hotel sredi puscave... tus in mehka postelja, to sem sanjal ze nekaj dni.
Zadnje tri noci sem prezivel na policijskih postajah in v kampu pakistanske obmejne vojaske enote, kjer so zame poskrbeli kot pakistanci znajo. Odprtost in dobrosrcnost me spremlja na vsakem kilometru, a 24 ur na dan so z mano tudi policisti in varnostna sluzba Levis, ki me izpred ocesa ne
izpustijo niti za trenutek.
Tecno in nelagodno je kolesariti z njimi a je zaradi varnostnih razlogov to moja edina moznost za preckanje Balochistan-a.
Po preckanju pakistanske najvecje reke Indus ter preckanju mest Jacobabad in Sibi, kjer so izmerjene rekordne temperature v subtrobskem pasu, sem po dolgem casu ugledal prvo hribovje imenovano Siahan.
Slaven prelaz Bolan je bil edina trgovska pot med arabskim morjem in afganistanom ze pred tisocletji, danes pa ga vsakodnevno precka stotine pocasnih tovornjakov na poti v Iran. Med pocitkom na policijski postaji vasice Mach so mi razkazaki enega najvecjih pakistanskih zaporov, kjer sem se z zaporniki tudi rokoval in v objektiv ocesa ujel nekaj neprijetnih trnutkov trpincenja zapornikov.
V glavnem mestu province Quetta sem uredil dovoljenja za kolesarjenje proti zahodu in si nakupil nekaj hrane za dolgo in vroce potovanje skozi puscavo, katere polovica je mimo...
Vroce sonce, pesek, veter, in kamele me bodo spremljale se nekaj tiso kilometrov skozi bliznji vzhod, a le se tri dni v pakistanu.

video: http://www.youtube.com/watch?v=lo2yGQQR1GU

Stoletja so minila odkar je na nasa tla stopil veliki moz
Aleksander the Great... mi je dejal moz na trgu pred okrepcevalnico in mi stisnil roko v pozdrav, sam pa sem mu odgovoril; in zopet je tu veliki moz Dejan the Great :)
Ceprav vsega prepotenega in zaprasenega od pedal do vrha celade, me je povabil na hladen lasi (mesanica domacega jogurta, mleka in ledu).
Stisk roke v pozdrav in vprasanje - your country???
Gostoljubnosti enega najman popularnih narodov na svetu ni konec iz ure v uro. Zajtrk s policisti, brezplacen hotel za kolesarje, hrana in caj na vsakem koraku... tega se v "EU" ni :) :) :)
Za razliko od juznih sosedov "Incredible India???" od koder sem skoraj pobegnil, se tukaj pocutim blazenega.
A trenutna vremenska zgodba je malce drugacna!
Danes in vceraj je temperatura narasla na okroglih 50 stopinj v senci in se ponoci susti do vsega 32 stopinj.
Umiranje na obroke!!!
Zato se na bicikl pozenem ze zgodaj pred svitom ob 4.30-5 zjutraj in ga picim do desete ure dopoldan, ko je temperatura ze krepko na stirideset stopinj. Cez dan pa se skrivam v senci in pod ventilatorjem, ce imam sreco z elektriko, ki je v pakistanu prisotna le 16 ur na dan.
Prvic na poti sem pomislil na zimo in mraz, ki jo po stirih letih ze rahlo pogresam... le za kaksen teden ali dva!
Anticni Lahor ob indijski meji je posejal s presenecenji. Gosti me je Matt, ki tam poucuje na mednarodni univerzi.
Njegov rezidenca z bazenom in prijatelji, ki so pripravili zabavo dve noci zapored me niso pustili suhega! Ceprav je pakistan, kar se alkohola tice suha drzava, so poskrbeli da je bil ceber poln piva vedno dobro oblozen z bloki ledu.
Proti severu sem jo ucvrl zaradi iranske vize, ki sem jo v islamabadu uredil v rekordnih dveh dneh in pedaliral juzno skozi mesta Sargodha, Multan, Bahavalpur vse do puscave Cholistan in inpresionantne utrdbe Derawar.
Pred mano je se teden dni kolesarjenja po peklu nad 45 stopinj celzia, cemur sledi rahla ohladitev na prelaz Bolan v provinci Balochistan, ki slovi po talibanskih dogodivscinah... do takrat pa "HLADNO PIVO prosim!

Peklenska vrocina v prestolnici province Punjab naskakuje rekordnih 43 stopinj v senci, na kolesu, sredi razgretega asfaltnega cestisca pa je za deset stopinj visja.
Po dobrih dveh mesecih bucne in umazane indije sem koncno v zadnjem mestu ob indijsko - pakistanski meji. Golden tempel, sveti tempelj za vse sike, ki vladajo v pakistanko indijski provinci Punjab je poln vernikov ze ob polpeti uri zjutraj ob prvi molitvi vse do poznih vecernih ur, ko snopi luci obsvetijo 750 kg cisto zlato sredi jezerca.
Cudovita oaza serdi zitnih polj je moje pocivalicse na farmi prijaznega gospoda Singh. Turisticna farma s konji je zbiralisce popotnikov, ki jih g. Singh gosti tukaj preko couchsurfing.org. Ker ze dolgo nisem srecal "domacinov" pa je Amritsar poskrbel na dvojno presenecenje. Prvi vecer sem v internet caffe-ju srecal slovenko in sedaj se z Nenadom iz Bosne pijeva hladno pivo.
Na poti sem se ustavil v cudovitem Corbett narodnem parku in iz oci v oci pogledal tigru, se izmikal credam divjih slovov in uzival v jutranji meglici s pogledom na stotine divjadi, ki oprezno zajtrkujejo na livadah bo reki.
V mestu Haridvar so me skoraj pohodile gruce ljudi. ki so se tod zbrale za zadnji letosnji Kumah Mela. Letos je zaradi vrocine in dehidracije na tem verskem srecanu in 'tunkanju" v sveti reki Ganga umrlo 12 ljudi, cemur se niti ne cudim saj sem sam za preboj med mnozicami ljudi porabil 7 ur s kolesom na razdalji 15 kilometrov. Kriza...
Ker sem vec kot mesec dni kolesaril po ravninskem delu indije sem se odlocil se za nekaj hribolazenja v provinci Himachal Pradesh, kjer ze nekaj desetlet domuje Dalaj Lama.
Pred mano je pakistan in nove talibanske dogodivscine.

Prah, hrup in vrocina so tri dejstva, ki mi padejo na misel ob besedi Delhi.
Prah je posledica neskoncnih gradbisc po mestu, ki se pripravlja na 19.Commonwealt games v mesecu oktobru,
hrup bo tam ostal za vedno, saj indijski vozniki neumorno hupajo non-stop, cetudi na cesti ni krav oz. slovenskih kolesarjev:),
vrocina pa nora! Dnevne temperture med 38-40 stopinj v senci na razgretem asfaltu pa moj stevec nabija vse do 46 stopinj.
Bazarji starega mestnega jedra razvajajo z vonjavami indijskih zacimb, ulicne kulinarike ter sokovi manga, pomaranc in sladkornega trsja..., ce ti ga ne polije katera od stirinoznih hindu kraljic, ki pridno gradijo poticke po plocnikih in cesta ze teko zasvinjane prestolnice.
Ker mi dolgo pricakovana Agra in njeno sedmo cudo Taj mahal ni ravo ocaral, sem zato veliko bolj uzival v gricevni provinci Rajastan. Pisana arhitektura, mogocne utrdbe in dolgi zidovi krasijo grmicasto in puscavsko provinco na skrajnem zahodu biljonske drzave.
Iz delija se odpravljam v smeri severo-zahoda pod vznozje himalaje, kjer bom kilometre nabiral v kraljestvu tigrov.
Ponovno se vam javim ob cetrti obletnici moje poti ...
iz indijko-pakistanske meje.

Mesto sotocja rek Ganges in Yamunaki, je za hinduice tako pomembno, kot meka za muslimane. Vsakih sest oz. dvanajst let se tam zbere miljone ljudi na tako imenovanem ''tunkanju'' v sveti reki. Zadnjo (polovicno) Kumbh Melo je obiskalo 70 miljonov ljudi, kar ne bi bil rajno pravi raj za kolesarjenje.
Kar pa indija nikakor ni! Cestisce vecine cest je popolnoma uniceno, prometni predpisi so za indijce spanska vas in ce si v prometu udelezen kot kolesar, sploh ne obstajas! A moj obstoj ovekovecijo gruce ljudi, ki se ob mano zgrinjajo, ko se ustavim za nakup hrane, sadja ali vode in celo ob opravljanju male ali velike potrebe nisi nikoli sam...:)
V mestu Allahabad so me dobrosrcno sprejeli prijatelji iz couchsurfing.org, ki so mi razkazali mesto, njihovo univerzo, zame tudi tudi slastno kuhali in me poucili o njihovi kulturi, ki je zame... nevem... hmm.
Na poti iz nepala, sem po indiji obiskal vibrantno religiozno mesto Varanasi, kjer si zeli umreti vsak hindu in kjer je krave preplavljajo mestno jedro. Nisem ispustil vasi Kushinagar in Sanrat, posvecenih budistom v ostalih manjsih in vecih krajih pa sem se postopoma privajal na
"incredible india" ??!??
Razgreta cestisca in dnevne temperature, ki dosegajo ze 38 stopinj pa domaci zacinijo se s kurjenjem odpadkov, karerega glavna zacimba ja plastika, tako da na curry niti ne pomislim :)
Kot pravijo "Petak je dan za metak" a zame bo Taj Mahal...

Namaste!

Road to recovery!!

Trije dolgi meseci rehabilitacije in dolgocasja med posteljo, fizioterapijami in cakanja na dan, ko bom lahko spet sedel na ohlajen sedez mojega bicikla so minili.
Se nikoli v zivljenju, odkar sem se naucil vozit bicikl se mi ni zgodilo, da se nanj ne bi vsedel cele tri mesece... Zadnji teden v februarju pa me je v posteljo polozila se nadlezna bolezen denge, ki sem jo v aziji staknil ze drugic. Totalna katastrofa !
A prvih 400 "probnih" kilometrov po nepalskih kolovozih in katastrofalnih cestah je mimo. Se vedno cutim bolecino v desnem ramenu, ki je bilo zlomljeno in izpahnjeno a dan za dnem cutim napredek in cez kasen mesec bo tudi ta bolecina posla. Giblivost roke je se vedno omejena na 70% in upam, da bom po nekaj mesecih lahko roko obrnil za celih 360 stopinj.
Vzhodni del nepala kjer sem kolesaril zadnjih pet dni nisem srecal niti ene same turisticne duse, kar je za primerjavo z grucami turistov v katmanduju in pokaro pravo olajsanje.
Temperature ob nepalsko-indijski meji narascajo iz dneva v dan in so se danes povzpele ze do 30 stopinj.
Glede na to, da me do meje loci le se 5 kilometrov bom jutri izkusil hrup in nesnago na poti v mesto Varanasi.

http://www.youtube.com/watch?v=edMRoFUI2Ek

Tri tedne po prvi kolesarski nezgodi na poti okoli sveta odlicno okrevam in nestrpno cakam dan, ko bom po spektakularnem padcu zopet nazaj na biciklu.
Ce Nepal vzljubis prvic, ga ljubis za vedno...
Svojo cas, ljubezen in dobrosrcnost sem teden dni delil z otroci sirotami v www.freshnepal.org , ki je lociran v katmanduju, glavnem mestu cudovite himalajske dezele.
Del vlozenega truda v njihovo izobrazbo, kvalitetnejso prehrano in sportno aktivnost sem okronal z nakupom novega kolesa, ki sem jim ga podaril, saj nihce od njih ni se nikoli vozil, kaj sele imel kolesa.
Teden prezivet z otroci sem izkoristil za kolesarjenje po dolini karmanduja, medtem, ko so prezivljali njihov cas v soli, ter vecino casa sem zapravil s cakanjem na vize za naslednje tri drzave Banglades, Indijo in Pakistan.
Dlje kot ostanes z njimi, tezje je oditi...a pred mano je bila nova velika, ce ne najvecja avantura. Kolesarjenje okoli anapurne, 7 dni kolesarjenja, tiscanja in nosenja bicikla.
220 himalajskih kilometrov po gorskih cestah, gozdovih, skalovju in snegu poplacani z najvisjim prelazom. Prelaz Thorong-la (5416m) je bil prekrit z snegom in ledom pri -14 stopinjami a obsijan z soncnimi zarki in nasmehom srece na mojem obrazu, saj je visji kot najvisji vrh evropske celine in jaz sem bil tam z biciklom...cooool!
Po sprustu sem si drznil obiskati skrivnostno kraljestvo Mustang in na poti proti mestu Pokhara , le kaksnih osemdeset kilometrov od mesta v trenutku nepazljivosti zdrsnil po skalovju 8 m v globino in pristal pod slapomz izpahnjeno ramo, zlomljenim nosom, zvitim zapestjem in udarcu v glezenj ter nekaj praskami.
Sreca v nesreci! Brez nahrbtnika, bi bila zlomljena hrbtenica, saj sem padel na hrbet in nato trescil ob tla in s celado udaril v skalo tako mocno, da je pocena oz. brez celade bi bila pocena moja glava in nepal bi kaj hitro posal moja zadnja destinacija, kot je postal za za Tomaza Humarja od katerega sem se dva tedna pred svojo nezgodo poslovik v katmanduju.
Skupina italjanskih in nepalskih alpinistov ne je prepeljal v pokharsko bolnisnico in zame skrbela tri dni. Hvala vam prijatelji !!!
Okrevanje bo dolgo in dolgocasno?!?! Brez bicikla mesec ali dva! Upam da sem pred koncem januarja zopet na zaprasenih cestah zasnezene himalaje...
Do takrat pa Vesel Bozic in Srecno ter ZDRAVO 2010...

p.s. bi vam napisal vec o dozivljajih v cudovitem nepal a prevec boli... zato vam kot bozicno darilo poklanjam :
http://www.youtube.com/watch?v=2nCtv_YgpGQ
http://www.youtube.com/watch?v=hej5Cbly8Fo&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=mMoV6JnyNgE&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=wyGUAIIUDDo

Dom nestetih templjjev, ki ob soncnem vzhodu odsevajo na obronkih doline in naznanjajo pricetek tibetanskega sveta, ki se razprostira vse do vzhodne meje z indijo.
The Lost Horizont, kot je v knjigi zapisal angleski pisatelj James Hilton, se je horizont izgubil tudi zame 400km severo zahodno od mesta Shangrila, kjer me je kljub zvitemu preckanju meje ob 3 zjutraj v zgodnjih dopoldanskih urah policijska patrulja ustavila in prepeljala nazaj na mejo Yunan/Tibet.
Zadnji mesec je bila moja ena in edina dilema preckanje tibeta, ki je mozno in legalno ob spremstvu vozila, soferja in turisticnega vodica, ki ga dodeli drzava, ob pridobitvi petih dovoljenj in 25 dni garanja skozi zasnezene gorske prelaze med 4000 in 5000 m nadmorske visine za kar bi moral placati 3500 eurov (25 dni) oz. poiskusiti sreco z ilegalnim preckanjem, ki se je na mojo nesreco hitro koncala.
Nad samim pristopom policijske patrulje pa sem bil prav pozitivno presenecen, saj so postopek speljali prijazno in brez nervoze, ki sem je bil vajen na lanskoletnih OI v Pekingu. Ob popisu mojih podatkov (potni list in Viza) so zahtevali dovoljenja, katerih seveda nisem imel obenem pa sem na vsa njihova vprasanja odgovarjal le v slovenskem jeziku, tako da se prev dosti nismo dogovorili. Po nekaj minutah pregovarjan so moje kolo nalozili na policijko vozilo in me z njim vred odpeljali do polisijske "pisarne" na meji kjer sem prezivel dodatno urico izprasevanja.
Razocaran in hkrati vesel(brez placila kazni in hujsih sankcij)sem pedala zavrtel v smeri province Sichuan, kjer sem sprva razmisljal o ponovnem vstopu na v tibet preko drugega mejnega prehoda a me je misel na obilico kamer, ki so postavlejene vsaki sto kilometrov on cesti ter nemskega kolesarja, ki so mu pred dvema mesecema zaplenili kolo blizu lhase zbistrila o taksnem pocetju.
Tri dni tuhtanja in preracunavanja so me pripeljala do spoznanja, da cetudi se tibetu izognem po severni strani in na zahodu kitajske preckam mejo z kirgistanom to ne bo mogoce saj so nekateri gorski prelazi ze zaprti zaradi obilice snega do nasledne pomladi. Tako mi je preostala ena in edina moznost... vrnitev v mesto Shangri-la od koder lahko z avijonom preckam tibetansko ozemlje in nadaljujem svojo pot v nepalu, tibet pa prihranim za eno od naslednjih odisej, ko ljudski republiki kitajski in tibetanskemu ozemlju ne bodo vec poveljevali komunisti...
Severozahodni del province Yunnan ob mesta Dali, Lijiang, pa najvisje soteske sveta imenovane Tiger Leaping Gorge in visokogorskih mest Shangri-la in Deqin, ki dominirata na 3300 m nadnorske visine so nedvomno zapisani med mojih top5 kolesarskih odisej sveta.
Vec gorskih kilometrov in pogled na najvisje gorovje sveta bom okusil iz juzne strani, kamor poletim danes ... pred mano je Nepal.
Ce me vpasate isto, kot me zadnje dni sprasujejo mnogi, bom odgovoril ''razocaran'', ce pa pomislim, da je na svetu se na miljome neprevozenih cest in preko sto drzav, na tisoce razicnim kultur in biljoni ljudi, ki jih se nisem pozdravil so bom le nasmehnil.
Navidenje iz nepala...