Road to recovery!

Trije dolgi meseci rehabilitacije in dolgocasja med posteljo, fizioterapijami in cakanja na dan, ko bom lahko spet sedel na ohlajen sedez mojega bicikla so minili.
Se nikoli v zivljenju, odkar sem se naucil vozit bicikl se mi ni zgodilo, da se nanj ne bi vsedel cele tri mesece... Zadnji teden v februarju pa me je v posteljo polozila se nadlezna bolezen denge, ki sem jo v aziji staknil ze drugic. Totalna katastrofa !
A prvih 400 "probnih" kilometrov po nepalskih kolovozih in katastrofalnih cestah je mimo. Se vedno cutim bolecino v desnem ramenu, ki je bilo zlomljeno in izpahnjeno a dan za dnem cutim napredek in cez kasen mesec bo tudi ta bolecina posla. Giblivost roke je se vedno omejena na 70% in upam, da bom po nekaj mesecih lahko roko obrnil za celih 360 stopinj.
Vzhodni del nepala kjer sem kolesaril zadnjih pet dni nisem srecal niti ene same turisticne duse, kar je za primerjavo z grucami turistov v katmanduju in pokaro pravo olajsanje.
Temperature ob nepalsko-indijski meji narascajo iz dneva v dan in so se danes povzpele ze do 30 stopinj.
Glede na to, da me do meje loci le se 5 kilometrov bom jutri izkusil hrup in nesnago na poti v mesto Varanasi.

http://www.youtube.com/watch?v=edMRoFUI2Ek

Tri tedne po prvi kolesarski nezgodi na poti okoli sveta odlicno okrevam in nestrpno cakam dan, ko bom po spektakularnem padcu zopet nazaj na biciklu.
Ce Nepal vzljubis prvic, ga ljubis za vedno...
Svojo cas, ljubezen in dobrosrcnost sem teden dni delil z otroci sirotami v www.freshnepal.org , ki je lociran v katmanduju, glavnem mestu cudovite himalajske dezele.
Del vlozenega truda v njihovo izobrazbo, kvalitetnejso prehrano in sportno aktivnost sem okronal z nakupom novega kolesa, ki sem jim ga podaril, saj nihce od njih ni se nikoli vozil, kaj sele imel kolesa.
Teden prezivet z otroci sem izkoristil za kolesarjenje po dolini karmanduja, medtem, ko so prezivljali njihov cas v soli, ter vecino casa sem zapravil s cakanjem na vize za naslednje tri drzave Banglades, Indijo in Pakistan.
Dlje kot ostanes z njimi, tezje je oditi...a pred mano je bila nova velika, ce ne najvecja avantura. Kolesarjenje okoli anapurne, 7 dni kolesarjenja, tiscanja in nosenja bicikla.
220 himalajskih kilometrov po gorskih cestah, gozdovih, skalovju in snegu poplacani z najvisjim prelazom. Prelaz Thorong-la (5416m) je bil prekrit z snegom in ledom pri -14 stopinjami a obsijan z soncnimi zarki in nasmehom srece na mojem obrazu, saj je visji kot najvisji vrh evropske celine in jaz sem bil tam z biciklom...cooool!
Po sprustu sem si drznil obiskati skrivnostno kraljestvo Mustang in na poti proti mestu Pokhara , le kaksnih osemdeset kilometrov od mesta v trenutku nepazljivosti zdrsnil po skalovju 8 m v globino in pristal pod slapomz izpahnjeno ramo, zlomljenim nosom, zvitim zapestjem in udarcu v glezenj ter nekaj praskami.
Sreca v nesreci! Brez nahrbtnika, bi bila zlomljena hrbtenica, saj sem padel na hrbet in nato trescil ob tla in s celado udaril v skalo tako mocno, da je pocena oz. brez celade bi bila pocena moja glava in nepal bi kaj hitro posal moja zadnja destinacija, kot je postal za za Tomaza Humarja od katerega sem se dva tedna pred svojo nezgodo poslovik v katmanduju.
Skupina italjanskih in nepalskih alpinistov ne je prepeljal v pokharsko bolnisnico in zame skrbela tri dni. Hvala vam prijatelji !!!
Okrevanje bo dolgo in dolgocasno?!?! Brez bicikla mesec ali dva! Upam da sem pred koncem januarja zopet na zaprasenih cestah zasnezene himalaje...
Do takrat pa Vesel Bozic in Srecno ter ZDRAVO 2010...

p.s. bi vam napisal vec o dozivljajih v cudovitem nepal a prevec boli... zato vam kot bozicno darilo poklanjam :
http://www.youtube.com/watch?v=2nCtv_YgpGQ
http://www.youtube.com/watch?v=hej5Cbly8Fo&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=mMoV6JnyNgE&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=wyGUAIIUDDo

Dom nestetih templjjev, ki ob soncnem vzhodu odsevajo na obronkih doline in naznanjajo pricetek tibetanskega sveta, ki se razprostira vse do vzhodne meje z indijo.
The Lost Horizont, kot je v knjigi zapisal angleski pisatelj James Hilton, se je horizont izgubil tudi zame 400km severo zahodno od mesta Shangrila, kjer me je kljub zvitemu preckanju meje ob 3 zjutraj v zgodnjih dopoldanskih urah policijska patrulja ustavila in prepeljala nazaj na mejo Yunan/Tibet.
Zadnji mesec je bila moja ena in edina dilema preckanje tibeta, ki je mozno in legalno ob spremstvu vozila, soferja in turisticnega vodica, ki ga dodeli drzava, ob pridobitvi petih dovoljenj in 25 dni garanja skozi zasnezene gorske prelaze med 4000 in 5000 m nadmorske visine za kar bi moral placati 3500 eurov (25 dni) oz. poiskusiti sreco z ilegalnim preckanjem, ki se je na mojo nesreco hitro koncala.
Nad samim pristopom policijske patrulje pa sem bil prav pozitivno presenecen, saj so postopek speljali prijazno in brez nervoze, ki sem je bil vajen na lanskoletnih OI v Pekingu. Ob popisu mojih podatkov (potni list in Viza) so zahtevali dovoljenja, katerih seveda nisem imel obenem pa sem na vsa njihova vprasanja odgovarjal le v slovenskem jeziku, tako da se prev dosti nismo dogovorili. Po nekaj minutah pregovarjan so moje kolo nalozili na policijko vozilo in me z njim vred odpeljali do polisijske "pisarne" na meji kjer sem prezivel dodatno urico izprasevanja.
Razocaran in hkrati vesel(brez placila kazni in hujsih sankcij)sem pedala zavrtel v smeri province Sichuan, kjer sem sprva razmisljal o ponovnem vstopu na v tibet preko drugega mejnega prehoda a me je misel na obilico kamer, ki so postavlejene vsaki sto kilometrov on cesti ter nemskega kolesarja, ki so mu pred dvema mesecema zaplenili kolo blizu lhase zbistrila o taksnem pocetju.
Tri dni tuhtanja in preracunavanja so me pripeljala do spoznanja, da cetudi se tibetu izognem po severni strani in na zahodu kitajske preckam mejo z kirgistanom to ne bo mogoce saj so nekateri gorski prelazi ze zaprti zaradi obilice snega do nasledne pomladi. Tako mi je preostala ena in edina moznost... vrnitev v mesto Shangri-la od koder lahko z avijonom preckam tibetansko ozemlje in nadaljujem svojo pot v nepalu, tibet pa prihranim za eno od naslednjih odisej, ko ljudski republiki kitajski in tibetanskemu ozemlju ne bodo vec poveljevali komunisti...
Severozahodni del province Yunnan ob mesta Dali, Lijiang, pa najvisje soteske sveta imenovane Tiger Leaping Gorge in visokogorskih mest Shangri-la in Deqin, ki dominirata na 3300 m nadnorske visine so nedvomno zapisani med mojih top5 kolesarskih odisej sveta.
Vec gorskih kilometrov in pogled na najvisje gorovje sveta bom okusil iz juzne strani, kamor poletim danes ... pred mano je Nepal.
Ce me vpasate isto, kot me zadnje dni sprasujejo mnogi, bom odgovoril ''razocaran'', ce pa pomislim, da je na svetu se na miljome neprevozenih cest in preko sto drzav, na tisoce razicnim kultur in biljoni ljudi, ki jih se nisem pozdravil so bom le nasmehnil.
Navidenje iz nepala...

Sveže jutro naznanja prihod zime pod gorovjem Cang Shan v starodavnem mestecu Dali, ki je ukleščen med sedmim največjim jezerom Kitajske Enhai Hu in mogočno goro Malong (4122mnv).

Ponos mesta so tri pagode, med katerimi najvišja sega 70m v modro nebo in so obdane z mogočnim templjem iz devetega stoletja. Kamnito obzidje varuje zgodovinsko atmosfero starega mestnega jedra, katerega zgodovina sega 3000 v preteklost.

Sam pa o preteklosti ne razmišljam prav dosti, raje razmišljam o dneh in tednih, ki so pred mano. Na zasnežene gorske prelaze ter brezpotja tibetanske planote, o svetu v katerega se podajam, o enem in edinstvenem Tibetu.

Kolo "upam" da je v izvrstni kondiciji, saj sem zamenjal verigo, zobnike, gonilko, sedež, ležaje ... pred dnevi zavaril sprednji prtljažnik, ki je zaradi močnih tresljajev in teže prtljage prvič klonil.
Torbe so natrpane z najnujnejši živežem in zimsko opremo, ki jih potrebujem za prečkanje Tibeta v hladnih dneh pred bližajočo se zimo.

Moja edina in največja skrb pa se vedno ostajajo policijske in vojaške kontrole. Te bodo skušale doseči nasprotno od mojih želja in hrepenenj, ki segajo vse do prvega baznega tabora po Mt. Everest in prečkanje meje z Nepalom.

Vietnamsko visokogorje sem zapustil v toplem in deževnem vremenu, ter se ob rdeči reki podal v notranjost province Yunnan. Ob riževih terasah YuanYang sem preživel rojstni dan z darilom iz Južne Koreje. Z Gayo sva skupaj prezivela teden dni, "praznovala" šesdeseto oblednico People Republic of China in med tem v mestu Kunming popravil kolo.

S hitro in ažurno pomočjo slovenske ambasade v Pekingu sem si uredil nov potni list, ker je star odslužil poslanstvo šestdesetih držav.

Pred mano je vzpenjanje v skrajni severo-zahodni del province s prečkanjem prvega "pravega" prelaza na 4200m, pred vstopom v Tibet, do koder imam še 700 hribolaznih kilometrov.

Potem se vam ponovno javim.

Kraljica gora, straha rizevih teras in idealna destinacija za beg pred tropsko vrocino vietnama s pogledom na najvisjo goro Fansipan(3143m). Na nasmorko visino nad 1900m sem se v JV aziji pognal le nekajkrat v indoneziji(Java) v ubijajoci vrocini z razliko hladu, ki me je tokrat koncno osvezil na prelazu Tram Ton.
Cas zetve riza na strmih pobocjih severozahodnega predela drzave v kateri je pred 40 leti divjala grozovita vojna mi le obarvala ze tako lepe kolesarske trenutke ob spoznavanju zivljenja Khmerov in njihovih obicajev.
V Vietnam sem vstopil na mejnem prehodu Lao Bao tik ob zliglasni meji(DMZ), ki je locila severni in juzni vietnam od koder sem proti severu vozil po znameniti Ho Chi Ming poti proti Tam Coc, ki mu pravijo tudi Halong bay med rizevimi polji, "francosko" obarvani prestolnici Hanoi in romanticni obali Halong Bay in otoku Cat Ba.
Tokrat sem se zadnjic okopal v toplem juznem kitajskem morju nato pa se ob Red river podal proti severo-zahodu drzave.
Pred mano so gorske ceste kitajske province Yunnan na poti proti strehi sveta.

Zaspana vasica juznega predela petnajskrat vecje dezele kot je nasa ljuba slovenia ne premore ponuditi obiskovalcu cesa drugega kot velike trznice in najhen motel. A pestra zgodovina kraja sega v prejsno stoletje, ko je bil "stari Sepon" bombandiran in zravnan z zemljo med drugo (IndoChina) vojno, ter del dolge in tezke poti med severom in jugom, je tod mimo vodila stratezko pomembno pot imenovano Ho Chi Minh trail v casu vietnamske vojne.
Med nakupovanjem sadja na trznici me je ustavil mlad ucitelj angleskega jezika Hon (eden redkih, ki tuka govori anglesko) in mi ponudil druzbo med raziskovanjem okolice kraja in me povabil na obisk njegove druzine.
Odkar sem zapustil kambodio sem pot se vedno nadaljeval ob reki Mekong. Na mejnem prehodu Cambodia-Laos, sem imel hudo uro s policisti, ki obicajno od vsakega turista pograbijo dolar ali dva za zigosanje potnega lista, a ker sem njihovih trikov ze navajen se jim nisem pustil niti tokrat:)
Del kolesarjenja sem prezivel na otocju imenovanem "stiri tisoc otokov" reke Mekong, ki ponuja cudovite brzice, slapove med otocki, na Bolaven platau, ki je poznan po pridelovanju odlicnega zelenega caja in kave, veckrat prespal v buditticnih templih s prijaznimi menihi in kampiral na obronkih najvecje reke jugovzhodne azije.
Ker mi radovedni in igrivi otroci ob poti vedno lepsajo dneve s toplimi nasmehi in pozdravi, sem se odlocil, da jim tudi sam namenim nekaj topline z obdaritvijo otrok v eni od bliznih vasic blizu Sepona, kjer nihce od otrok ne obiskuje sole in mislim, da nihce v vasi tudi ne zna brati. Tja sem se odpravil z ogromno vreco zvezkov, pobarvank, svincnikov in barvic za najmlajse, katerih so bili tako veseli, da nisem mogel zadrzati solz srece, ko sem delil trenutke z sramezlivimi domacini.
Med tem, ko berete blog, sam ze veselo vrtim pedala po sesdeseti drzavi na moji poti in nabiram nove kilometre in cudovite dozivljaje v vietnamu.

video: http://www.youtube.com/watch?v=blFCIEyuODA

Prašno mesto ob največji reki jugovzhodne Azije v osrednjem delu Cambodia-e ne premore ničesar za kar bi se tu bilo omembe vredno ustavljati razen če nisi utrujen in zaprašen kot jaz. A le nekaj kilometrov severno od mesta na reki Mekong je z malo sreče mogoče zaslediti redka in fascinantna bitja ... delfine Endangered, katerih živi v reki Mekong (med mestom Kratie in mejo z Laos) samo še kakih 100.

Po mesecu in pol preživetem na Tajskem sem si ga po tihem želel čimprej zapustiti. Dovolj dolgo sem bil tam, da sem v trenutku spoznal nasmeh za dolar ali evro, tisto kar vidijo domačini ob pogledu na mojo belo kožo. Ker pa tisti pravi prisrčni nasmehi kopnijo kot sneg in ker so na Tajskem siti nadutih turistov, občutek dobrodošlosti in prisrčnosti kaj kmalu izgine.

Tisto kar sem pričakoval od Kambodže, so le sanje. Prihod stotih različnih humanitarnih organizacij, Združenih narodov in ostalih, ki so prišli obubožani državi pomagati so vse skupaj se bolj zakuhali. Razlika med revnimi in bogatimi je iz dneva v dan večja, vse več je korupcije, revna država tone modernem svetu mobilne telefonije in digitalnih medijev.

Primer: Fant jezdi svojega edinega vodnega bivola, živi v leseni baraki, spi na tleh a telefonira z novim telefonom Nokia za katerega zapravi polovico svojega mesečnega zaslužka, ki znaša 80 $/mes. Posledica: njegov leto dni star sin se verjetno nikoli ne bo šolal, ker bo mami in očetu pomagal služiti kruh z ribolovom ali vzrejo živine, saj bo prihodnji mesec na trgu nov model telefona in neverjetne akcijske ponudbe številnih mobilnih operaterjev.

Zame smešno, neumno, zanje samoumevno... a zal resnično!

Države sem se lotil na severozahodu in si najprej ogledal čudoviti tempelj Ankor wat, kjer me je gostil Sol, Američan, ki tukaj poučuje in dela v enem od hotelov. V prestolnici Phnom Penh sem se zadržal nekaj dni, ker sem urejal vizo za Laos in Cambodia. Spoznal sem mračno preteklost naroda in diktature Khmer Rouge.

Družil sem z vedno veselimi prijatelji www.couchsurfing.com in bil gost prikupne Francozinje Fernette.

Pred mano je deževen dan ... smer sever... misija LAOS!

video: http://www.youtube.com/watch?v=4_gwW4QyQGg

Med zavjih reke Mae Nam Chao Phraya se soncni zarki lomijo na zlatih strehah templjev, steklenih neboticnikih in kovinskih mostovih. Zgodba mesta se prepleta med starim in novim svetom, med prostitucijo in meditacijo, med klimatiziranimi nakupovalmimi centri in smrdljivimi trznicami, med kriminalom in bogastvom.
Sam sem po tednu dni prezivetem v mestnem vrvezu tajske prestolnice psihicno bolj utrujem kot med preckanjem puscave Gobi. A tudi veliko lepega in nepozabnega sem dozivel v tem super-kaoticnem mestu. Uredil sem si vizo za kitajsko, ki sem jo brez dodatnih hotelskih rezervazij, avio kart in podoblega kar zahtevajo tecni komunisti poleg vloge in slike "pod mizo" uredil z enim od uradnilov.
Dva dni sem prezivel z Jason Lee Mitchell (direktor filma) s katerim sva posnela dokumentarec o mojem potovanju in intevju za londonski BBC in njegovo nadaljevanko
Who are you? ...sam mi je obljubil da bo konec septembra del le tega mogoce videti na moji spletni strani.
Preostanek casa sem izkoristil za ogled mesta in templjev, bucega praznovanja rojstnega dneva kraljice, za druzenje z popotniki in domacini iz couchsurfing.org s katerimi smo obiskali tudi vse nocne znamenitosti zivljenja v bankoku:)
Na poti iz juznega predela drzave sem se potepal po narodnem parku na meji z myamar, v mestu Hua Hin polezaval na pescenih plazah ter dva dni prezivel v fotografskem paradizu vodnih marketov juzno od prestolnice.
Cez dva dni prestopim mejo z drzavo, kjer je se vedno vec min (na minskih poljih)kot turistov, pred mano je Cambodia.

video:
http://www.youtube.com/watch?v=2YarXygouC4

Lepih trenutkov in uzivanja na plazah je konec. Prijatelji in punca so doma, upam, da vsaj malo spociti, jaz pa zopet na razgretem asfaltnem cestiscu juzne tajske.
Potem, ko so prijatelji odsli domov sem si mislim, da zopet vsaj nekaj mesecev ne bom srecal slovencev, pa temu ni bilo tako. Ze naslednjo noc sem v majhnem obmorskem mestecu Songkhla srecal Matjaza, ki tam poucuje in prevaja.
Medtem, ko mi je Matjaz "popravljal" moj razklopotan racunalnik, sva si sposodila nasih juznih sosedov z evergreen salami in vici, katerim sva se smejala dolgo v noc.
Hvala ti za pomoc Matjaz!.... in upam, da se vidiva se kdaj!
Pot me je vodila skozi mesto templjev Nakhon Si Thamarat, kjer se srecal lokalne couchsurfing clane in severno do otocja Ko Samui, Ko Pha-Ngan in Ko Tao, ki so vam vsaj malo znani iz filma "The Beach" in vsak mesec gostijo svetovno znane "FullMoonParty"-je.
Pred mano je cesta st.4, edina cesta, ki vodi na sever, smer Bangkok, kjer bom urejal vizume za Vietnam in Kitajsko.

video: http://www.youtube.com/watch?v=SS6AZWEvN78

Route plan till end of the year 2009:
Cambodia, Laos, Vietnam, China+Tibet, Nepal,
India, Pakistan...?!?!

Razgreto cestisce severnega malezijskega polotoka, neskoncne plantaze oljnih palm ter slikovita strma pobocja granitnih gricevji naznanjajo prihod v novo 58 drzavo moje poti. Pred samim mejnim prehodom sem z nasmeskom posnel fotofrafijo z napisom dobrodosli v tajland a se je nasmesek hitro skisal.
Carinik mi je dejal da na njegovem seznamu drzava slovenija ne obstaja in da bom moral pridobiti vizo in preckati mejni prehod na sedemdeset kilometrov oddaljenem mejnem prehodu Bukit Kayu Hitam. Ker se je dan prevesal v noc sem prekolesaril del poti in prespal se eno dodatno noc na malezijski strani in dan zatem brez tezal preckal mejo v pretezno budisticni Tajland. V mestu Hat Yai me je na kriziscu pricakal Ricardo, Grk, ki v Tajlandu z svojo tajsko punco zivi in ustvarja glasbo ze deset let. Ob prihodu mi je pripravil obilno grsko solato, ki mi je pricarala okus mediteranske kuhinje, ki sem ga ze skoraj pozabil.
Severni del malezijskega polotoka sem kolesaril skozi cudovite obmorke vasice ob morki ozini Malaka, skozi hribovje Cameron Highlands, ki je gosto posejano z plantazami zelenega caja, obiskal otoka Panang in Langkawi kjer sem se udelezil durian festivala (za vse tiste, ki vam durian ni poznan... durian je kralj sadja na tajlandu. Durian je zelene barve, obicajno velik okoli trideset centimetrov posejan z bodicami in ima znacilen smrdljiv von in ne bogozansko dober... vsaj zame) in po nakljucju v sobi hostla srecal Slovenko.
Redko se zgodi, da me na moji poti obiscejo prijatelji iz domovine a tokrat je na obisk prisla mlada druzina Schell iz celja in moja boljsa polovica iz Juzne Koreje s katerimi bom skupaj uzival tajske dobrote. Polezaval na pescenih plazal in se po dolgem gasu pogovarjal slovensko.
Najlepsa hvala za dobrote in darila, ki ste mi jih poslali iz domovine. Meri tebi za medico in nogavice, domacim za okusem prsut in cokolino, Žolna sport me je oblekla v nov komplet kolesarske opreme in Profortuna d.o.o je obula mojega jeklenega konjicka v nove gume Schwalbe. HVALA VSEM !
Dva tedna pocitka zame in moj bicilk, ki bo pri prijatelju Ricardu na varnem, medtem ko se bom jaz kot turisticni vodic posvetil mojim najdrazjim.

video:
http://www.youtube.com/watch?v=grZO1tdoKH0
http://www.youtube.com/watch?v=DEjcComji0o