Erdenet, Mongolia

Del ruskega imperija sredi "Land of the blue sky".
Rusi so pred desetletji postavili betonsko sivino sredi cudovite narave le z enim namenom...denar.
Enen najvecji odprtih rudnikov na svetu je glavni in skoraj enini vir zasluzka Mongolcev drugega najvecjega mesta nomadske drzave.
Zame pa baza kjer se bom stusiral s "toplo vodo", nakupil nekaj hrane, komuniciral s svetom in jo na hitro ocvrl nazaj med nomade in brezpotja pod najlepsim nebom sveta.

Gorkhi Terelj narodni park sem podelal do potankosti in se skozi zelena prostranstva podal v severni del Mongolije skozi mesto Darhkan, kjer me je gostil Brian, ki tam kot prostovolec Peace corps poucuje anglescino na osnovni soli.
Sukhbataar, ki lezi ob meji z Rusijo je najsevernejsa tocka nomadske drzave, ki sem jo osvojil in budisticni tempelj Amarbayasgalant Khiid najlepsi tempelj, kar sem jih obiskal. Dnevi so prijetni za kolesarjenje, saj se temperature povzpnejo do 15 stopinj, a noci postajajo iz dneva v dan hladnejse in zivo srebro pada krepko pod ledisce.
Razen preckanja rek, vcasih skoraj do pasu v mrzli vodi je nomadska avantura tisto cesar si zeli vsak kolesar. Mongolska hrana pa je za moj okus in kaloricne potrebe razkosje. Ovcje meso z doma pripravljenimi testeninami in krompirjem, "knedlova" juha, buuz-duseni ovcji knedli z obveznim pozirkom mongolskega cajnega mleka in fermentirano konjsko mleko je na jedilniku vsak dan.
Dnevi stalinizma v zgodnjih tridesetih letih prejsnjega stoletja pa so pustili tu najslabsi pecat - vodko.
Kolicine popite vodke so enormne in temu primerne tudi zgodbe pobiranja pijanega nomada, ki je na poti domov omahnil iz konja..., pretepenega moskega, ki ga je zena nabila s kolom itd.

Ker na ruski ambasadi nisemo dosegli kompromisa, se cez nekaj dni odpravljam v Juzno Korejo, ki sicer ni bila v mojem planu, a zakaj ne, ce ima clovek voljo in cas.

P.S.: Happy birthday to me... hehehe.