Sainshand, Gobi desert, Mongolia
Koncno nekje kjer je VODA, nekaj asfaltiranih ulic in "strcunaaa". Civilizacija!
Prvo sem zavil v trgovino pograbil srtuco kruha, pasteto, konzervo sardin, liter mleka in pod hladno senco z umazanimi rokami dobesedno zbasal v usta vse naenkrat. Pripravljen na drugo rundo "golaz in hladno pivo" v prvi restavraciji za vogalom.
Kaksno urco kasneje sem bil dovol pri moceh za iskanje prenocisca, kjer bom otravil totalko na biciklu in oprati presvicane cunje.
V pekingu sem zadnjo noc prezivel se v slovenski hisi
"z domacimi" slovenci ob slovenski hrani,laskem pivu in rdeci primorski kapljici. Dan zatem sem pognal pedala v smeri severo-zahod v InerMongolijo proti mongolski meji.
Zadnji kitajski dnevi so minevali hitro po odlicnih cestah kljub nekaj dezja in vetra. Vsak dan sem imel opravka s kitajskimi policisti, ki so me ob nastanitvi za prenocitev vedno podrobno izprasevali od kod, kam, zakaj ravno tukaj in ce morda nisem novinar? Kot da jih je samih sebe strah!
To je ukaz vlade, so mi vedno odgovarjali! Pa naj bo! A tako ali tako se jim sanjalo ni, kje je slovenija.
Ponavadi je bil njihov obgovor "slovanijada"... pa sem jim razlozil, da to je drzava in ne cokolada.
Po preckanju kitajsko mongolske meje, ker sem formalnosti opravil v nekaj minutah, pa se pricne nova zgodba!
Ceste.... sanjaju svinje kukuruz a kukuruza nema.
Vcasih elektricni dalnovod, zelezniski tiri in "filing" so tisto cesar se drzi, da prides do Ulaambaatar-jai je dejal prijazen mozarar.
A do tja je 600 km in veter, ki ne pojenja niti za minuto.
Mehka pescena podlaga je bil pekel zame in moj bicikl, ki tehta skupaj z zalogami vode in hrane celih 55 kilogramov.
Na poti proti samostanu Khamaryn Khiid sem v samem dnevu stirikrat flikal gumo zaradi trnjev, ki so se vedno znova nabadali, pesceni vihar me je dobro zalozil z drobnim peskom v torbe in kamero, a klub temu sem dozivel nepozabna druzenja z nomadi, jezdenje kamel in uzival pod zvezdnim nebom, kjer zvezde zarijo mocneje kot kjerkoli na svetu.
Se 200 km brezcestja in nato asfaltna podlaga proti mongolski prestolnici, kjer bom cez nekaj dni...
Pozdrav!
Nomad samotar
video: http://www.youtube.com/watch?v=OTqcT0bri2Y
Prvo sem zavil v trgovino pograbil srtuco kruha, pasteto, konzervo sardin, liter mleka in pod hladno senco z umazanimi rokami dobesedno zbasal v usta vse naenkrat. Pripravljen na drugo rundo "golaz in hladno pivo" v prvi restavraciji za vogalom.
Kaksno urco kasneje sem bil dovol pri moceh za iskanje prenocisca, kjer bom otravil totalko na biciklu in oprati presvicane cunje.
V pekingu sem zadnjo noc prezivel se v slovenski hisi
"z domacimi" slovenci ob slovenski hrani,laskem pivu in rdeci primorski kapljici. Dan zatem sem pognal pedala v smeri severo-zahod v InerMongolijo proti mongolski meji.
Zadnji kitajski dnevi so minevali hitro po odlicnih cestah kljub nekaj dezja in vetra. Vsak dan sem imel opravka s kitajskimi policisti, ki so me ob nastanitvi za prenocitev vedno podrobno izprasevali od kod, kam, zakaj ravno tukaj in ce morda nisem novinar? Kot da jih je samih sebe strah!
To je ukaz vlade, so mi vedno odgovarjali! Pa naj bo! A tako ali tako se jim sanjalo ni, kje je slovenija.
Ponavadi je bil njihov obgovor "slovanijada"... pa sem jim razlozil, da to je drzava in ne cokolada.
Po preckanju kitajsko mongolske meje, ker sem formalnosti opravil v nekaj minutah, pa se pricne nova zgodba!
Ceste.... sanjaju svinje kukuruz a kukuruza nema.
Vcasih elektricni dalnovod, zelezniski tiri in "filing" so tisto cesar se drzi, da prides do Ulaambaatar-jai je dejal prijazen mozarar.
A do tja je 600 km in veter, ki ne pojenja niti za minuto.
Mehka pescena podlaga je bil pekel zame in moj bicikl, ki tehta skupaj z zalogami vode in hrane celih 55 kilogramov.
Na poti proti samostanu Khamaryn Khiid sem v samem dnevu stirikrat flikal gumo zaradi trnjev, ki so se vedno znova nabadali, pesceni vihar me je dobro zalozil z drobnim peskom v torbe in kamero, a klub temu sem dozivel nepozabna druzenja z nomadi, jezdenje kamel in uzival pod zvezdnim nebom, kjer zvezde zarijo mocneje kot kjerkoli na svetu.
Se 200 km brezcestja in nato asfaltna podlaga proti mongolski prestolnici, kjer bom cez nekaj dni...
Pozdrav!
Nomad samotar
video: http://www.youtube.com/watch?v=OTqcT0bri2Y
September 3, 2008 @ 13:43 | Reply
bravo Bulek, pozdrav iz Celja
September 4, 2008 @ 11:51 | Reply
Čestitam.... za živce in pogum pri odkrivanju drugačnega, kot pa je slehernik (jaz) navajen,
ni več kaj reči...brez besed...poguma in zdravja
še želim.
September 4, 2008 @ 15:27 | Reply
te spremljamo, te spremljamo... ne ravno vsak dan ampak.. vsake toliko :) carsko..
lp iz ljubljane
ps tudi v splitu kar dobro sledijo kje si ;)
September 6, 2008 @ 10:52 | Reply
Zdravo Dejan!Super napreduješ,le tako srečno naprej.lp
September 6, 2008 @ 21:26 | Reply
Dejan,
prevozil si že pol sveta, zato upam, da ti teh 200 km ne bo delalo preglavic-popravi samo kolo in korajžno, srečno naprej proti zastavljenemu cilju !
Lepe pozdrave iz že nekaj dni neverjetno tople Slovenije.
September 8, 2008 @ 10:22 | Reply
Krpanje starih gum je v Mongoliji nacionalni šport :)
September 8, 2008 @ 20:35 | Reply
Hello Dejan!
Spet se ti mal oglašam iz Gorenjske...
Ravno so imeli starši enega Islandca na obisku, pa sem se spomnil nate, ki takole obiskuješ ljudi po celem svetu. Pol poti je mimo, ko se pa vrneš, pa ma da se dobimo na kaki zabavi, čeprav ne več v AG, ki se z nl zapira - kupil jo je Mercator...
Tolk da te mal updejtam, kaj se tukaj dogaja...
Ja nič, pogrešamo te, dobro vozi in srečno...
Lp "brat od brata"...