Swakopmund, Namibia, Africa
Mirno letovišče Namibije na obali Atlantskega ocean zavito v gosto meglo, ki se vali iz hladnega Atlantika, ki trenutno premore vsega 9 stopinj celzija, obdano z visokimi peščenimi sipinami puščave Namib. Sinonim rasizma v “črno – belem” mestu je še vedno čutiti predvsem v prevladi arhitekture in večinskega premoženja belcev ter delitvi del.
Zame pa je bilo mesto sanj med nekaj dnevnim prečkanjem puščave Namib, ko sem sanjal o toplem tušu, sveže pečenem kruhu in coca-coli. Drobne stvari, ki so za ljudi navadne smrtnike tako nepomembne, a po dnevih preživetih v Puščavi ob skrbnih odmerkih suhe hrane in omejene zaloge vode o tem dobesedno sanjaš.
Dodatnih petnajst kilogramov na kolesu, 12 litrov vode in 3 kg hrane na ze tako težkem 50 kg kolesu veliko breme za mehko peščeno podlago prostranih cest in kolovozov.
Iz glavnega mesta sem se proti centralno južnemu delu države pognal na tisoč kilometrov dolgo makadamsko cesto, ki vodi skozi narodni park Naukluft globoko v puščavo namib in raj imenovan Sossusvlei. Dnevne temperature se v tem letnem času dvignejo le do 32 in ponoči spustijo do vsega dveh stopinj Celzija. Visoke rdeče sipine, skrivnostni živalski svet, modro nebo in spokojna tišina puščave odtehtajo potenje, tiščanje kolesa , kratke dnevne etape z ne videnimi lepotami puščave namib. Da pa je bilo trpljenje prijetneje je poskrbel švicarski kolesar, ki sem ga srečal v kampu Sesrem in poskrbel, da po dve letih in pol nisem kolesaril sam.
Pred mano je meglena in hladna "Skeleton coast" na poti v Damaraland – land of himbas!
Zame pa je bilo mesto sanj med nekaj dnevnim prečkanjem puščave Namib, ko sem sanjal o toplem tušu, sveže pečenem kruhu in coca-coli. Drobne stvari, ki so za ljudi navadne smrtnike tako nepomembne, a po dnevih preživetih v Puščavi ob skrbnih odmerkih suhe hrane in omejene zaloge vode o tem dobesedno sanjaš.
Dodatnih petnajst kilogramov na kolesu, 12 litrov vode in 3 kg hrane na ze tako težkem 50 kg kolesu veliko breme za mehko peščeno podlago prostranih cest in kolovozov.
Iz glavnega mesta sem se proti centralno južnemu delu države pognal na tisoč kilometrov dolgo makadamsko cesto, ki vodi skozi narodni park Naukluft globoko v puščavo namib in raj imenovan Sossusvlei. Dnevne temperature se v tem letnem času dvignejo le do 32 in ponoči spustijo do vsega dveh stopinj Celzija. Visoke rdeče sipine, skrivnostni živalski svet, modro nebo in spokojna tišina puščave odtehtajo potenje, tiščanje kolesa , kratke dnevne etape z ne videnimi lepotami puščave namib. Da pa je bilo trpljenje prijetneje je poskrbel švicarski kolesar, ki sem ga srečal v kampu Sesrem in poskrbel, da po dve letih in pol nisem kolesaril sam.
Pred mano je meglena in hladna "Skeleton coast" na poti v Damaraland – land of himbas!
October 5, 2010 @ 07:55 | Reply
To ni res! Kakšen svet! kakšne fotke! Kakšno drugačno življenje od tega kar poznam! Realnost. Le kako zmoreš vse to! Lahko skromno rečem le, Bravo Dejan!